1. ZGRADBA TELESA
Telo kitov in delfinov po obliki spominja na ribje. Je golo in hidrodinamično ter izredno prilagojeno na vodno okolje. Sprednje okončine so preoblikovane v prsne plavuti, ki jih uporabljajo za krmarjenje, zadnje pa so popolnoma zakrnele. Imajo tud hrbtno plavut, ki jim služi za boljšo stabilnost. Po naravnih znakih na tej plavuti biologi prepoznavajo posamezne živali znotraj iste vrste. Vsak predstavnik ima namreč drugačno plavut, tako kot imamo ljudje različne prstne odtise. Zadnji zelo izražen del na kitovem telesu je rep z vodoravno plavutjo, v nasprotju z ribami, ki imajo to plavut navpično. Repna plavut je glavni gibalni organ kitov. Z njo udarjajo gor in dol, njena potisna moč pa je izredno velika.
Poleg tega so prilagoditve na njihovo življenjsko okolje še debela plast podkožne tolšče, ki preprečuje ohlajanje telesa (kot vsi sesalci imajo tudi ti stalno telesno temperaturo), lahke, spužvaste, z oljem napolnjene kosti, fiziologija ob potapljanju idr.
Zobati kiti vdihavajo zrak skozi eno nosnico, imenovano strčnica, njihovi možgani pa so sorazmerno enako veliki kot pri prvakih, kar kaže na njihovo visoko stopnjo inteligence.
Zobje pri zobatih kitih imajo obliko stožcev, njihovo število pa je navadno veliko. Čeljusti so pogosto podaljšane v t.i. kljun.
2. ČUTILA
Tako delfini in kiti imajo izjemno dobro razvit sluh. Zobati kiti oddajajo visokofrekvenčne zvoke, ki jim omogočajo eholokacijo, tj. preiskovanje okolice z »zvočno ultrasliko«. Med seboj pa se sporazumevajo z zvoki nižjih frekvenc, ki jih lahko delno slišimo tudi ljudje.
Vid imajo slabše razvit, saj je neuporaben v globokem morju. Do relativno kratke razdalje (1 do 2,5 metra) pa lahko vidijo pod vodo in nad njo. Očesa niso izbočena in tako niso izpostavljena pritiskom vode. Posebne očesne žleze izločajo oljno snov, ki stalno ščiti oko pred vodnim okoljem. Poleg tega je njihova roženica precej debela, da lahko zdrži pritiske pod vodo. Nekateri rečni delfini so skoraj povsem slepi. Nekatere vrste lahko premikajo vsako oko posebej, druge pa očesa premikajo skupaj. Barv ne razlikujejo.
EHOLOKACIJA:
To je vrsta navigacije, pri kateri žival oddaja visokofrekvenčne zvoke. Valovi teh zvokov se odbijajo od vseh predmetov iz okolice in živali na ta način dobijo predstavo o okolici. Z eholokacijo žival ugotovi, kako oddaljen je določen predmet ali druga žival, kakšne oblike in velikosti je ter pri eholociranju živih bitjih pa ali je žival plen, sovražnik ali prijatelj.
3. RAZMNOŽEVANJE
O razmnoževanju kitov je čedalje več znanega, razmnoževanje pa se loči od vrste do vrste. Za nekatere vrste, zlasti vosate kite, je značilno, da se v času brejosti selijo, predvsem iz polarnih v tropska in subtropska morja. Za druge vrste je značilno, da ostanejo na istem mestu. Samice skotijo ponavadi po enega mladiča, ki nekaj časa ostane pri njih in se uči preživeti. Osamosvojijo se, ko nehajo sesati mleko in začnejo samostojno loviti hrano.
Precej pogosto je (vsaj pri zobatih kitih), da pri kotenju samici pomagajo druge samice v jati. Najpogosteje mati mladiča takoj ob skotitvi potisne nad vodno površino, da lahko mladič naredi prvi vdih.
Paritev je zelo kratka. Pred samo združitvijo samci osvajajo samice in se zanje včasih tudi borijo. Ti boji so lahko zelo hudi in občasno lahko privedejo celo do smrti enega izmed samcev. Dogaja se celo, da samci, ponavadi vsaj dva skupaj, ugrabijo samico in jo prisilijo, da se z njimi pari. To je dokaj pogost pojav pri delfinih, kar nakazuje na njihovo divjo plat, čeprav se na videz zdi, da je nimajo.
4. ŽIVLJENJE POD VODO
Kljub temu, da morajo vsi kiti dihati zrak, dolgo časa zdržijo pod vodo. Največji zobati kit glavač (Physeter macrocephalus) lahko zdrži pod vodo celo do 90 minut.
Življenje v vodnih globinah kitom omogoča več prilagoditev. Prva je, da se jim srčni utrip pod vodo zmanjša za polovico. Prav tako vodni pritisk porine kri iz obrobnih žil v notranjost organizma, kar omogoča, da so notranji (tarčni) organi dobro prekrvavljeni. Pritisk tudi potisne zrak iz pljuč v sapnik in nosne poti, da se zmanjša možnost dekompresijske bolezni, ko se dvigajo na površje. Nekateri kiti, predvsem vosati, lovijo v velikih globinah.
Zaradi prilagoditev dihanja pod vodo vidimo tudi pogosto veličastne izdihe ob prihodu na vodno površino. Ko kit doseže površino, odpre strčnico in zrak se pod velikim pritiskom sprosti v oblak kondenzirane vode (vodne meglice), pomešane z oljnimi kapljicami.
