Tako kot na vsa živa bitja tudi na delfine vpliva onesnaženost okolja. Morja so namreč čedalje bolj onesnažena zaradi vseh odpadkov, ki jih vanj odlagamo, predvsem pa zaradi strupenih tekočih snovi. Slednji namreč pridejo v morje preko rek. Četudi snovi ne odlagamo direktno v same reke, preidejo v podtalnico, ta se prej ko slej izlije v reko, ta pa naprej v morje. V samem morju se vse snovi med seboj mešajo. Zaradi vseh snovi, ki se dnevno odlagajo v morje, nastajajo t.i. mrtve cone, območja, kjer je zaradi prevelike koncentracije strupov življenje nemogoče.

Posebna vrsta strupenih snovi je nafta. Sama po sebi sicer v majhnih količinah ni nevarna, katastrofa pa nastane ob izlitju le-te. Vsako leto pride do nekaj večjih izlitij, ki največkrat nastanejo, ker so ladje poškodovane. Nafta je lažja od vode in zato plava na njeni površini, s tem pa preprečuje svetlobi, da bi prišla skozi njo. Ker ni svetlobe, rastline ne morejo proizvajati kisika in poginejo. Pri razkrajanju porabljajo kisik in povzročajo smrt še ostalih živih bitij v okolju. Poleg posredne nevarnosti pa je tudi neposredna, saj v sami nafti veliko živali umre, ribe zaradi zadušitve, ptice zato, ker jim nafta sprime krila in ne morejo leteti, morski sesalci pa zaradi zastrupitve.

Poleg strupov je velika nevarnost tudi globalno segrevanje. Temperatura zraka je namreč povezana tudi s temperaturo vode. Temperatura vode se spreminja počasneje kot temperatura zraka, kar povzroči, da je morje jeseni še toplo, ko je zrak že hladen ter spomladi morje mrzlo, ko se zrak že segreva.

Zaradi segrevanja zraka se tako počasi segreva tudi morje. To pa vsekakor vpliva tudi na življenje v njem. Predvsem to vpliva na živali, ki živijo v hladnejših predelih oceanov, saj se lahko zgodi, da se bo morje segrelo do te mere, da bo postalo enostavno pretoplo, da bi lahko te živali v njem preživele.

Največji problem, ki neposredno vpliva na izginjanje delfinov, tudi pri nas, je prevelik ulov rib. Delfini se namreč po večini prehranjujejo z ribami, le z različnimi vrstami, in dandanes človek lovi preveč rib. V preteklosti so ribiči uporabljali drugačne metode za lovljenje rib in ulov je bil zadosti velik za preživetje in prodajo. Danes pa tehnika napreduje in omogoča daleč prevelik ulov iz morij in oceanov. Ribiči ulovijo ogromno rib, ki gredo v prodajo. Mnoge izmed njih pa  na koncu romajo v smeti, v kolikor se ne zamrznejo, saj se ne prodajo v roku treh do štirih dni in so prestare, da bi jih ljudje še kupovali.

Problem je tudi v tem, da se delfini dostikrat ujamejo v mrežo in utopijo, ker ne pridejo do zraka.

Tako ravnanje je povzročilo, da so iz Jadranskega morja skoraj popolnoma izginili navadni in progasti delfini, velike pliskavke pa so čedalje redkejše. Včasih delfinov ni bilo težko videti, danes pa jih je zelo težko opaziti.

Dober primer  za to sta otoka Kalamos in Paleros v Grčiji. Dr. Giovanni Bearzi, biolog in raziskovalec iz raziskovalnega inštituta Tethys v Italiji, proučuje navadne delfine na področju teh dveh otokov že približno dvajset let. Pravi, da je včasih odšel na morje in je bil obdan z delfini, danes pa ima srečo, če vidi enega delfina na mesec. Leta 1996 je bilo na tem območju približno 150 delfinov, danes jih je le še okoli 15.

Velik korak v varovanju delfinov in kitov je bil prepoved lova nanje, ki je bil v preteklosti dokaj razširjen. Kite so lovili zaradi tolšče, kosti in mesa, danes pa je v večini svetovnih držav zardi njihove ogroženosti kitolov prepovedan (izjeme so Japonska, Norveška, Danska in Islandija).  Vendar pa moramo ukrepati drugače, če hočemo delfine dejansko zaščititi. Velik korak k temu bi bil bolj trajnosten ulov rib in s tem vsaj delna zagotovitev hrane za delfine. Ukrepati moramo zdaj, saj bo drugače prepozno.