Pogosta vprašanja

Delfini v Slovenskem morju (prirejeno po: Kaja Zavodnik, Gimnazija Poljane-Ljubljana, maturantska seminarska naloga, 2008)

DELFINI NA SPLOŠNO

I. KAJ JE DELFIN

... delfini sodijo v razred sesalcev - Mammalia. To so živali, ki so pokrite z dlako, so toplokrvne in mladiče hranijo s svojim mlekom. Velika večina jih je tudi živorodnih. Sesalci so tudi edini razred živih bitij, ki je naselil tako kopno kot vodo in zrak.

Glede na slednje dejstvo ločimo več redov. Eden izmed njih je red vodnih sesalcev, katerih največji del predstavljajo kiti - Cetacea. V red kitov uvrščamo kite, delfine in svinjeke ali rjave pliskavke. Kiti se naprej delijo na dva podreda: vosati kiti - Mysticeti ter zobati kiti - Odontoceti. Podreda se ločita v več značilnostih, največja razlika pa je ta, da imajo zobati kiti zobe, medtem ko imajo vosati kiti vose. Vosi spominjajo na ogromne ščetine, skozi katere kiti precejajo vodo, pri čemer na vosih obvisi njihova hrana - plankton.

Delfine uvrščamo v družino Delphinidae, v kateri ločimo 17 rodov in 32 vrst. Število vrst ni dokončno, saj znanstveniki v nekaterih primerih niso prepričani in si niso enotni v tem, ali gre za več družin ali za isto oz. podvrste znotraj nje.

II. EVOLUCIJSKI RAZVOJ KITOV

 
Evolucijski razvoj teh morskih sesalcev se je začel pred približno 52 milijoni let v zgodnjem ocenu. Njihov razvoj pa se je začel s kopenskim predstavnikom.

Slednje dokazujejo dejstva, da morajo kiti dihati zrak s površja, kosti v njihovih plavutih, ki spominjajo na kosti rok ter gibanje vzdolž navpične osi, ki spominja bolj na gibanje kopenskih sesalcev kot na vodoravno gibanje rib.

Osnovna teorija pravi, da so kiti povezani z izumrlim predstavnikom redu mesojedcev - carnivorous ungulates - Mesonychia. To je bila zver s kremplji, saj je ime redu sestavljeno iz latinskega imena za zveri in za kopitarje. Ta red je bil tesno povezan z redom artiodactyl (predstavnikom kopitarjev).

Po novejših raziskavah, pri katerih znanstveniki uporabljajo analize DNK, je najzgodnejši prednik kitov Pakicetus, ki izhaja ravno iz družine Artiodactyl. Slednja se je vedno bolj nagibala k ponovnemu življenju v vodi, potem ko se jo ločili od Mesonychidov, ki so živeli kot dvoživke.

Pakicetus je živel pred približno 52 milijoni let in je izgledal bolj kot današnji pes s tacami s kremplji in dolgim, debelim repom. Pri njem je zelo nenavadna oblika ušes, ki je podobna le tistim v lobanji kitov. Prav tako jih s kiti povezujejo zobje, saj so podobni zobem fosilnih kitov.

Najzanimivejši od nedavnih odkritij v Pakistanu je Ambulocetus, ki je izgledal kot tri metre dolg krokodil sesalec. Nedvomno je živel kot dvoživka, saj so njegove zadnje noge bolj prilagojene za plavanje kot za hojo po kopnem. Po vsej verjetnosti je plaval s premikanjem hrbta navpično, tako kot plavajo vidre, tjulnji  in kiti.

Nedvomno pa sta prednika kitov Basilosaurus in Dorudon. Živela sta pred približno 38 milijoni let in sta bila popolnoma prepoznavna kita, ki sta živela izključno v oceanu. Prvi je bil ogromna žival, ki je zrasla do 18 metrov, medtem ko je bil drugi po velikosti v okviru modernih kitov - okoli 5 metrov dolžine. Kljub zelo podobnemu videzu pa nista imela t.i. ˝melonastim organom", ki današnjim kitom omogoča oglašanje in uporabo ultrazvoka. Imela sta majhne možgane in po vsej verjetnosti nista imela izoblikovane tako kompleksne družbene strukture kot jo imajo današnji kiti.

Prvi predstavniki nekaterih modernih vosatih kitov so se pojavili v srednjem miocenu, pred približno 14 milijoni let. Spremembe iz zobatih prednikov v vosate kite so lahko bile posledice klimatskih sprememb in fizičnih sprememb oceana (v tem času so se začele izoblikovati današnje celine).  Znanstveniki večinoma menijo, da so se današnje štiri družine vosatih kitov - Mysticeti - razvili ločeno, vendar je to le predvidevanje. Moderni kiti so namreč razvili določene lastnosti, ki so trenutno neznane v kateremkoli morebitnem predniku.

V zgodnjem miocenu so se razcvetele mnoge danes izumrle družine, podobne delfinom. Med zgodnje delfine uvrščamo Kentriodona in Hadrodelphisa. Oba spadata v družino Kentriodontidae, katere predstavniki so bili majhni do srednje veliki zobati kiti z zelo simetrično lobanjo.  

Na kopenski izvor nas danes občasno 'opozori' pojav t.i. atavizma. Pri tem geni, ki narekujejo razvoj daljših okončin, povzročijo, da se pri kitih razvijejo kratke noge.

III. ŽIVLJENJE DELFINOV

  1. ZGRADBA TELESA

Telo kitov in delfinov po obliki spominja na ribje. Je golo in hidrodinamično ter izredno prilagojeno na vodno okolje. Sprednje okončine so preoblikovane v prsne plavuti, ki jih uporabljajo za krmarjenje, zadnje pa so popolnoma zakrnele. Imajo tud hrbtno plavut, ki jim služi za boljšo stabilnost. Po naravnih znakih na tej plavuti biologi prepoznavajo posamezne živali znotraj iste vrste.  Vsak predstavnik ima namreč drugačno plavut, tako kot imamo ljudje različne prstne odtise. Zadnji zelo izražen del na kitovem telesu je rep z vodoravno plavutjo, v nasprotju z ribami, ki imajo to plavut navpično. Repna plavut je glavni gibalni organ kitov. Z njo udarjajo gor in dol, njena potisna moč pa je izredno velika.

Poleg tega so prilagoditve na njihovo življenjsko okolje še debela plast podkožne tolšče, ki preprečuje ohlajanje telesa (kot vsi sesalci imajo tudi ti stalno telesno temperaturo), lahke, spužvaste, z oljem napolnjene kosti, fiziologija ob potapljanju idr.

Zobati kiti vdihavajo zrak skozi eno nosnico, imenovano strčnica,  njihovi možgani pa so sorazmerno enako veliki kot pri prvakih, kar kaže na njihovo visoko stopnjo inteligence.

Zobje pri zobatih kitih imajo obliko stožcev, njihovo število pa je navadno veliko. Čeljusti so pogosto podaljšane v t.i. kljun.

2.     ČUTILA

Tako delfini in kiti imajo izjemno dobro razvit sluh. Zobati kiti oddajajo visokofrekvenčne zvoke, ki jim omogočajo eholokacijo, tj. preiskovanje okolice z »zvočno ultrasliko«. Med seboj pa se sporazumevajo z zvoki nižjih frekvenc, ki jih lahko delno slišimo tudi ljudje.

Vid imajo slabše razvit, saj je neuporaben v globokem morju. Do relativno kratke razdalje (1 do 2,5 metra) pa lahko vidijo pod vodo in nad njo. Očesa niso izbočena in tako niso izpostavljena pritiskom vode. Posebne očesne žleze izločajo oljno snov, ki stalno ščiti oko pred vodnim okoljem. Poleg tega je njihova roženica precej debela, da lahko zdrži pritiske pod vodo. Nekateri rečni delfini so skoraj povsem slepi. Nekatere vrste lahko premikajo vsako oko posebej, druge pa očesa premikajo skupaj. Barv ne razlikujejo.

EHOLOKACIJA:

To je vrsta navigacije, pri kateri žival oddaja visokofrekvenčne zvoke. Valovi teh zvokov se odbijajo od vseh predmetov iz okolice in živali na ta način dobijo predstavo o okolici. Z eholokacijo žival ugotovi, kako oddaljen je določen predmet ali druga žival, kakšne oblike in velikosti je ter pri eholociranju živih bitjih pa ali je žival plen, sovražnik ali prijatelj.

3.     RAZMNOŽEVANJE

O razmnoževanju kitov je čedalje več znanega, razmnoževanje pa se loči od vrste do vrste. Za nekatere vrste, zlasti vosate kite, je značilno, da se v času brejosti selijo, predvsem iz polarnih v tropska in subtropska morja. Za druge vrste je značilno, da ostanejo na istem mestu. Samice skotijo ponavadi po enega mladiča, ki nekaj časa ostane pri njih in se uči preživeti. Osamosvojijo se, ko nehajo sesati mleko in začnejo samostojno loviti hrano. 

Precej pogosto je (vsaj pri zobatih kitih), da pri kotenju samici pomagajo druge samice v jati. Najpogosteje mati  mladiča takoj ob skotitvi potisne nad vodno površino, da lahko mladič naredi prvi vdih.

Paritev je zelo kratka. Pred samo združitvijo samci osvajajo samice in se zanje včasih tudi borijo. Ti boji so lahko zelo hudi in občasno lahko privedejo celo do smrti enega izmed samcev. Dogaja se celo, da samci, ponavadi vsaj dva skupaj, ugrabijo samico in jo prisilijo, da se z njimi pari. To je dokaj pogost pojav pri delfinih, kar nakazuje na njihovo divjo plat, čeprav se na videz zdi, da je nimajo.

4.     ŽIVLJENJE POD VODO

Kljub temu, da morajo vsi kiti dihati zrak, dolgo časa zdržijo pod vodo. Največji zobati kit glavač (Physeter macrocephalus) lahko zdrži pod vodo celo do 90 minut.

Življenje v vodnih globinah kitom omogoča več prilagoditev. Prva je, da se jim srčni utrip pod vodo zmanjša za polovico. Prav tako vodni pritisk porine kri iz obrobnih žil v notranjost organizma, kar omogoča, da so notranji (tarčni) organi dobro prekrvavljeni. Pritisk tudi potisne zrak iz pljuč v sapnik in nosne poti, da se zmanjša možnost dekompresijske bolezni, ko se dvigajo na površje.  Nekateri kiti, predvsem vosati, lovijo v velikih globinah.

Zaradi prilagoditev dihanja pod vodo vidimo tudi pogosto veličastne izdihe ob prihodu na vodno površino.  Ko kit doseže površino, odpre strčnico in zrak se pod velikim pritiskom sprosti v oblak kondenzirane vode (vodne meglice), pomešane z oljnimi kapljicami.

IV. OGROŽENOST IN VARSTVO DELFINOV

 

Tako kot na vsa živa bitja tudi na delfine vpliva onesnaženost okolja. Morja so namreč čedalje bolj onesnažena zaradi vseh odpadkov, ki jih vanj odlagamo, predvsem pa zaradi strupenih tekočih snovi. Slednji namreč pridejo v morje preko rek. Četudi snovi ne odlagamo direktno v same reke, preidejo v podtalnico, ta se prej ko slej izlije v reko, ta pa naprej v morje. V samem morju se vse snovi med seboj mešajo. Zaradi vseh snovi, ki se dnevno odlagajo v morje, nastajajo t.i. mrtve cone, območja, kjer je zaradi prevelike koncentracije strupov življenje nemogoče.

Posebna vrsta strupenih snovi je nafta. Sama po sebi sicer v majhnih količinah ni nevarna, katastrofa pa nastane ob izlitju le-te. Vsako leto pride do nekaj večjih izlitij, ki največkrat nastanejo, ker so ladje poškodovane. Nafta je lažja od vode in zato plava na njeni površini, s tem pa preprečuje svetlobi, da bi prišla skozi njo. Ker ni svetlobe, rastline ne morejo proizvajati kisika in poginejo. Pri razkrajanju porabljajo kisik in povzročajo smrt še ostalih živih bitij v okolju. Poleg posredne nevarnosti pa je tudi neposredna, saj v sami nafti veliko živali umre, ribe zaradi zadušitve, ptice zato, ker jim nafta sprime krila in ne morejo leteti, morski sesalci pa zaradi zastrupitve.

Poleg strupov je velika nevarnost tudi globalno segrevanje. Temperatura zraka je namreč povezana tudi s temperaturo vode. Temperatura vode se spreminja počasneje kot temperatura zraka, kar povzroči, da je morje jeseni še toplo, ko je zrak že hladen ter spomladi morje mrzlo, ko se zrak že segreva.

Zaradi segrevanja zraka se tako počasi segreva tudi morje. To pa vsekakor vpliva tudi na življenje v njem. Predvsem to vpliva na živali, ki živijo v hladnejših predelih oceanov, saj se lahko zgodi, da se bo morje segrelo do te mere, da bo postalo enostavno pretoplo, da bi lahko te živali v njem preživele.

Največji problem, ki neposredno vpliva na izginjanje delfinov, tudi pri nas, je prevelik ulov rib. Delfini se namreč po večini prehranjujejo z ribami, le z različnimi vrstami, in dandanes človek lovi preveč rib. V preteklosti so ribiči uporabljali drugačne metode za lovljenje rib in ulov je bil zadosti velik za preživetje in prodajo. Danes pa tehnika napreduje in omogoča daleč prevelik ulov iz morij in oceanov. Ribiči ulovijo ogromno rib, ki gredo v prodajo. Mnoge izmed njih pa  na koncu romajo v smeti, v kolikor se ne zamrznejo, saj se ne prodajo v roku treh do štirih dni in so prestare, da bi jih ljudje še kupovali.

Problem je tudi v tem, da se delfini dostikrat ujamejo v mrežo in utopijo, ker ne pridejo do zraka.

Tako ravnanje je povzročilo, da so iz Jadranskega morja skoraj popolnoma izginili navadni in progasti delfini, velike pliskavke pa so čedalje redkejše. Včasih delfinov ni bilo težko videti, danes pa jih je zelo težko opaziti.

Dober primer  za to sta otoka Kalamos in Paleros v Grčiji. Dr. Giovanni Bearzi, biolog in raziskovalec iz raziskovalnega inštituta Tethys v Italiji, proučuje navadne delfine na področju teh dveh otokov že približno dvajset let. Pravi, da je včasih odšel na morje in je bil obdan z delfini, danes pa ima srečo, če vidi enega delfina na mesec. Leta 1996 je bilo na tem območju približno 150 delfinov, danes jih je le še okoli 15.

Velik korak v varovanju delfinov in kitov je bil prepoved lova nanje, ki je bil v preteklosti dokaj razširjen. Kite so lovili zaradi tolšče, kosti in mesa, danes pa je v večini svetovnih držav zardi njihove ogroženosti kitolov prepovedan (izjeme so Japonska, Norveška, Danska in Islandija).  Vendar pa moramo ukrepati drugače, če hočemo delfine dejansko zaščititi. Velik korak k temu bi bil bolj trajnosten ulov rib in s tem vsaj delna zagotovitev hrane za delfine. Ukrepati moramo zdaj, saj bo drugače prepozno.

IV.  KITI V NAŠEM MORJU

 

V slovenskem morju lahko, tako kot drugod po Jadranskem morju, opazimo delfine. Ti sicer niso pogosti - je le 10-odstotna možnost, da jih vidimo -, vendar pa vseeno obstaja.

Zagotovo je stalno prisotna le ena vrsta in sicer velika pliskavka. Prisotnost le-te je potrjena s strani društva Vivamar, ki se ukvarja s proučevanjem delfinov in njihovo ohranitvijo pri nas.

Po pričevanju ribičev pa naj bi bila v našem predelu Jadrana prisoten še navadni progasti delfin (Stenella coeruleoalba), medtem ko je navadni delfin (Delphinus delphis) praktično popolnoma izginil tudi iz južnega dela Jadranskega morja.

Zato v nadaljevanju predstavljam le veliko pliskavko.

I. VELIKA PLISKAVKA

 

Velika pliskavka sodi v rod Tursiops, njeno znanstveno ime je Tursiops truncatus. Naseljuje vsa svetovna morja, razen polarnih.  

Obstajajo tri podvrste, saj se glede na življenjski prostor pliskavke razlikujejo med seboj.

Vse podvrste izgledajo približno enako. Njihov hrbet je ponavadi temno siv ali črn v bližini hrbtne plavuti, ta barva preide v svetlo sivo na bokih in v roza - belkasto na trebuhu. Zato jih v vodi težko opazimo.

Poseben videz jim daje njihov gobec, ki spominja na kljun. Zaradi oblike čeljusti imamo občutek, da se velika pliskavka ves čas smehlja. V ustih imajo 98 enakih, stožčastih zob.

Odrasle živali so velike od dveh do štirih metrov, tehtajo pa do 450 kilogramov. Videti je, da sta njihova dolžina in teža odvisni predvsem od življenjskega prostora (habitata), saj so delfini v hladnejših morjih daljši in težji od tistih v toplejših, zato pa imajo krajše plavuti ipd.

Njihova hrbtna plavut je visoka in srpasta, prsne plavuti so bolj koničaste. Hrbtna plavut ne vsebuje kosti, ampak je sestavljena iz gosto povezanega tkiva in hrustanca, medtem ko prsne plavuti imajo kosti, saj so preoblikovane »roke«. Živali plavuti uporabljajo pri plavanju, prsne predvsem za krmarjenje.

Zanimivo je, da samice živijo približno 40 let, medtem ko samci redko dosežejo več kot 35 let.

Velike pliskavke so se ljudem najbolj prikupile s svojim obnašanjem. Približno vsakih pet do osem minut pridejo na površje po zrak, razen med lovom, ko so pod vodo dlje. Kako spijo, še ni natančno znano, najverjetneje pa je, da izmenjaje spita najprej ena, nato pa druga možganska polovica.

Tako kot večina delfinov tudi velike pliskavke živijo v jatah, ki štejejo tja do 12 članov. Navadno živijo skupaj matere z mladiči, starejši mladiči se zopet družijo bolj med seboj, samci pa večinoma živijo sami ali dva do trije skupaj (bolj mlajši samci). Občasno, predvsem v nevarnosti ali med lovom, se lahko združijo v skupine, ki štejejo tudi do več kot sto živali.

Vrsta je znana po večini prijaznem značaju in radovednosti do ljudi. Občasno so delfini rešili poškodovane potapljače tako, da so jih dvignili na površje, tako kot to storijo s poškodovanimi živalmi v svoji lastni vrsti. Presenetljiv dogodek se je zgodil novembra 2004 na Novi Zelandiji, ko so pliskavke rešile tri reševalce, katere je hotel napasti morski pes, tako, da so sklenile obroč okoli njih in z njimi plavale 100 metrov do obale. Zato jim nekateri pravijo tudi ˝človekov najboljši prijatelj v morju˝.

Kljub tem dobrim lastnostim pa ne smemo pozabiti, da so velike pliskavke divje živali in plenilci. Hranijo se pretežno z ribami. Večkrat pa je bilo opaženo tudi agresivno vedenje znotraj vrste. Samci občasno ugrabijo samice in jih prisilijo v parjenje, prav tako pa se med seboj spopadejo za samice ter za položaj v jati. Večkrat ubijejo tudi mladiča drugega samca, da bi bila mati hitreje ponovno plodna.

Lahko so agresivni tudi do svojih naravnih plenilcev, ki so predvsem morski psi in orke ter celo proti manjšim vrstam delfinov, npr. rjavim pliskavkam. Ni pa znano, da bi velike pliskavke brez povoda napadle človeka.

Posebno je tudi njihovo razmnoževanje. Pred samimi odnosi je dolga predigra, po kateri se živali naslonita druga na drugo s trebuhi, nakar samec penis vtakne v samičino vagino. Spolni stik traja samo od 10 do 13 sekund, je pa večkrat ponovljen z nekajminutnimi odmori.

Samica je breja 12 mesecev in skoti enega samega mladiča. Koti v predvsem mirni in plitvejši vodi, pomaga pa ji 'babica', drug delfin (navadno samica), katere glavna naloga je, da mladiča takoj ob skotitvi potisne na površje, da lahko zadiha, sicer pa v večini primerov naredi to mati sama. Mladiček je velik približno en meter, z materinim mlekom pa se prehranjuje 12 do 18 mesecev.

Mladiči ostanejo z materjo do nekje šestega leta, samci pa v njihovo vzgojo niso vpleteni. Samice postanejo spolno zrele med petim in dvanajstim letom, samci pa med devetim in trinajstim letom.

Za velike pliskavke je znano, da so izredno inteligentne. V zvezi s tem poteka veliko projektov, pri katerih znanstveniki poskušajo ugotoviti, kako inteligentne so živali v resnici. Ugotovili so že, da prepoznajo posamezne predmete na slikah, da imajo dober spomin, da lahko nadzirajo lastno obnašanje, da lahko razumejo človeške gibe, s katerimi jim ljudje nakazujejo, kaj naj naredijo oziroma kaj hočejo, da se lahko prepoznajo v ogledalu in še mnoge druge stvari. Vseeno pa je o velikih pliskavkah še veliko neznanega.

II. HRBOTPLUTI KIT

Marca 2003 so v Piranskem zalivu našli mrtvo telo neodrasle samice hrbtoplutega kita (Balaenoptera physalus), katerega uvrščamo med vosate kite. Je drugi največji kit na svetu, saj doseže velikost do 25 metrov. Najdemo ga lahko sicer v vseh morjih, vendar je zelo redek v vzhodnem Sredozemskem morju.

V Piranski zaliv je po vsej verjetnosti že mrtvo samico prinesel morski tok. Uslužbenci Prirodoslovnega muzeja Slovenije (PMS) so nato, zaradi prevelikega telesa in premajhnih kapacitet, da bi jo prepeljali v Ljubljano, ogromno telo potopili na morsko dno ter ga tam pustili leto dni. Narava je naredila svoje in po letu dni so skoraj očiščeno okostje potegnili ponovno na površje in ga razstavili. Ponovno ga nameravajo sestaviti v prostorih novega PMSja.  Najverjetneje je neodrasla žival zašla v Jadransko morje in plavala proti severu ter se izgubila. Poginila je verjetno zaradi podhranjenosti, saj v tem delu severnega Jadranskega morja za takega morskega orjaka ni dovolj ustrezne hrane.

V. EMPIRIČNI DEL

Dosegljiv na povpraševanje pri avtorici naloge.