Spoznajte delfine

… delfini sodijo v razred sesalcev – Mammalia. To so živali, ki so sicer pokrite z dlako, so toplokrvne in mladiče hranijo s svojim mlekom. Velika večina jih je tudi živorodnih. Sesalci so tudi edini razred živih bitij, ki je naselil tako kopno kot vodo in zrak.
Glede na slednje dejstvo ločimo več redov. Eden izmed njih je red vodnih sesalcev, katerih največji del predstavljajo kiti – Cetacea. V red kitov uvrščamo kite, delfine in svinjeke ali rjave pliskavke. Kiti se naprej delijo na dva podreda: vosati kiti – Mysticeti ter zobati kiti – Odontoceti. Podreda se ločita v več značilnostih, največja razlika pa je ta, da imajo zobati kiti zobe, medtem ko imajo vosati kiti vose. Vosi spominjajo na ogromne ščetine, skozi katere kiti precejajo vodo, pri čemer na vosih obvisi njihova hrana – plankton.
Delfine uvrščamo v družino Delphinidae, v kateri ločimo 17 rodov in 32 vrst. Število vrst ni dokončno, saj znanstveniki v nekaterih primerih niso prepričani in si niso enotni v tem, ali gre za več družin ali za isto oz. podvrste znotraj nje.

Evolucijski razvoj kitov

Evolucijski razvoj teh morskih sesalcev se je začel pred približno 52 milijoni let v zgodnjem ocenu. Njihov razvoj pa se je začel s kopenskim predstavnikom.
Slednje dokazujejo dejstva, da morajo kiti dihati zrak s površja, kosti v njihovih plavutih, ki spominjajo na kosti rok ter gibanje vzdolž navpične osi, ki spominja bolj na gibanje kopenskih sesalcev kot na vodoravno gibanje rib.
Osnovna teorija pravi, da so kiti povezani z izumrlim predstavnikom redu mesojedcev – carnivorous ungulates – Mesonychia. To je bila zver s kremplji, saj je ime redu sestavljeno iz latinskega imena za zveri in za kopitarje. Ta red je bil tesno povezan z redom artiodactyl (predstavnikom kopitarjev).
Po novejših raziskavah, pri katerih znanstveniki uporabljajo analize DNK, je najzgodnejši prednik kitov Pakicetus, ki izhaja ravno iz družine Artiodactyl. Slednja se je vedno bolj nagibala k ponovnemu življenju v vodi, potem ko se jo ločili od Mesonychidov, ki so živeli kot dvoživke.
Pakicetus je živel pred približno 52 milijoni let in je izgledal bolj kot današnji pes s tacami s kremplji in dolgim, debelim repom. Pri njem je zelo nenavadna oblika ušes, ki je podobna le tistim v lobanji kitov. Prav tako jih s kiti povezujejo zobje, saj so podobni zobem fosilnih kitov.
Najzanimivejši od nedavnih odkritij v Pakistanu je Ambulocetus, ki je izgledal kot tri metre dolg krokodil sesalec. Nedvomno je živel kot dvoživka, saj so njegove zadnje noge bolj prilagojene za plavanje kot za hojo po kopnem. Po vsej verjetnosti je plaval s premikanjem hrbta navpično, tako kot plavajo vidre, tjulnji  in kiti.
Nedvomno pa sta prednika kitov Basilosaurus in Dorudon. Živela sta pred približno 38 milijoni let in sta bila popolnoma prepoznavna kita, ki sta živela izključno v oceanu. Prvi je bil ogromna žival, ki je zrasla do 18 metrov, medtem ko je bil drugi po velikosti v okviru modernih kitov – okoli 5 metrov dolžine. Kljub zelo podobnemu videzu pa nista imela t.i. ˝melonastim organom”, ki današnjim kitom omogoča oglašanje in uporabo ultrazvoka. Imela sta majhne možgane in po vsej verjetnosti nista imela izoblikovane tako kompleksne družbene strukture kot jo imajo današnji kiti.
Prvi predstavniki nekaterih modernih vosatih kitov so se pojavili v srednjem miocenu, pred približno 14 milijoni let. Spremembe iz zobatih prednikov v vosate kite so lahko bile posledice klimatskih sprememb in fizičnih sprememb oceana (v tem času so se začele izoblikovati današnje celine).  Znanstveniki večinoma menijo, da so se današnje štiri družine vosatih kitov – Mysticeti – razvili ločeno, vendar je to le predvidevanje. Moderni kiti so namreč razvili določene lastnosti, ki so trenutno neznane v kateremkoli morebitnem predniku.
V zgodnjem miocenu so se razcvetele mnoge danes izumrle družine, podobne delfinom. Med zgodnje delfine uvrščamo Kentriodona in Hadrodelphisa. Oba spadata v družino Kentriodontidae, katere predstavniki so bili majhni do srednje veliki zobati kiti z zelo simetrično lobanjo.
Na kopenski izvor nas danes občasno ‘opozori’ pojav t.i. atavizma. Pri tem geni, ki narekujejo razvoj daljših okončin, povzročijo, da se pri kitih razvijejo kratke noge.
… delfini sodijo v razred sesalcev – Mammalia. To so živali, ki so pokrite z dlako, so toplokrvne in mladiče hranijo s svojim mlekom. Velika večina jih je tudi živorodnih. Sesalci so tudi edini razred živih bitij, ki je naselil tako kopno kot vodo in zrak.
Glede na slednje dejstvo ločimo več redov. Eden izmed njih je red vodnih sesalcev, katerih največji del predstavljajo kiti – Cetacea. V red kitov uvrščamo kite, delfine in svinjeke ali rjave pliskavke. Kiti se naprej delijo na dva podreda: vosati kiti – Mysticeti ter zobati kiti – Odontoceti. Podreda se ločita v več značilnostih, največja razlika pa je ta, da imajo zobati kiti zobe, medtem ko imajo vosati kiti vose. Vosi spominjajo na ogromne ščetine, skozi katere kiti precejajo vodo, pri čemer na vosih obvisi njihova hrana – plankton.
Delfine uvrščamo v družino Delphinidae, v kateri ločimo 17 rodov in 32 vrst. Število vrst ni dokončno, saj znanstveniki v nekaterih primerih niso prepričani in si niso enotni v tem, ali gre za več družin ali za isto oz. podvrste znotraj nje.
očijo, da se pri kitih razvijejo kratke noge.

ZGRADBA TELESA

Telo kitov in delfinov po obliki spominja na ribje. Je golo in hidrodinamično ter izredno prilagojeno na vodno okolje. Sprednje okončine so preoblikovane v prsne plavuti, ki jih uporabljajo za krmarjenje, zadnje pa so popolnoma zakrnele. Imajo tud hrbtno plavut, ki jim služi za boljšo stabilnost. Po naravnih znakih na tej plavuti biologi prepoznavajo posamezne živali znotraj iste vrste.  Vsak predstavnik ima namreč drugačno plavut, tako kot imamo ljudje različne prstne odtise. Zadnji zelo izražen del na kitovem telesu je rep z vodoravno plavutjo, v nasprotju z ribami, ki imajo to plavut navpično. Repna plavut je glavni gibalni organ kitov. Z njo udarjajo gor in dol, njena potisna moč pa je izredno velika.

Poleg tega so prilagoditve na njihovo življenjsko okolje še debela plast podkožne tolšče, ki preprečuje ohlajanje telesa (kot vsi sesalci imajo tudi ti stalno telesno temperaturo), lahke, spužvaste, z oljem napolnjene kosti, fiziologija ob potapljanju idr.

Zobati kiti vdihavajo zrak skozi eno nosnico, imenovano strčnica,  njihovi možgani pa so sorazmerno enako veliki kot pri prvakih, kar kaže na njihovo visoko stopnjo inteligence.

Zobje pri zobatih kitih imajo obliko stožcev, njihovo število pa je navadno veliko. Čeljusti so pogosto podaljšane v t.i. kljun.

ČUTILA

Tako delfini in kiti imajo izjemno dobro razvit sluh. Zobati kiti oddajajo visokofrekvenčne zvoke, ki jim omogočajo eholokacijo, tj. preiskovanje okolice z »zvočno ultrasliko«. Med seboj pa se sporazumevajo z zvoki nižjih frekvenc, ki jih lahko delno slišimo tudi ljudje.

Vid imajo slabše razvit, saj je neuporaben v globokem morju. Do relativno kratke razdalje (1 do 2,5 metra) pa lahko vidijo pod vodo in nad njo. Očesa niso izbočena in tako niso izpostavljena pritiskom vode. Posebne očesne žleze izločajo oljno snov, ki stalno ščiti oko pred vodnim okoljem. Poleg tega je njihova roženica precej debela, da lahko zdrži pritiske pod vodo. Nekateri rečni delfini so skoraj povsem slepi. Nekatere vrste lahko premikajo vsako oko posebej, druge pa očesa premikajo skupaj. Barv ne razlikujejo.

EHOLOKACIJA

To je vrsta navigacije, pri kateri žival oddaja visokofrekvenčne zvoke. Valovi teh zvokov se odbijajo od vseh predmetov iz okolice in živali na ta način dobijo predstavo o okolici. Z eholokacijo žival ugotovi, kako oddaljen je določen predmet ali druga žival, kakšne oblike in velikosti je ter pri eholociranju živih bitjih pa ali je žival plen, sovražnik ali prijatelj.

RAZMNOŽEVANJE

O razmnoževanju kitov je čedalje več znanega, razmnoževanje pa se loči od vrste do vrste. Za nekatere vrste, zlasti vosate kite, je značilno, da se v času brejosti selijo, predvsem iz polarnih v tropska in subtropska morja. Za druge vrste je značilno, da ostanejo na istem mestu. Samice skotijo ponavadi po enega mladiča, ki nekaj časa ostane pri njih in se uči preživeti. Osamosvojijo se, ko nehajo sesati mleko in začnejo samostojno loviti hrano.

Precej pogosto je (vsaj pri zobatih kitih), da pri kotenju samici pomagajo druge samice v jati. Najpogosteje mati  mladiča takoj ob skotitvi potisne nad vodno površino, da lahko mladič naredi prvi vdih.

Paritev je zelo kratka. Pred samo združitvijo samci osvajajo samice in se zanje včasih tudi borijo. Ti boji so lahko zelo hudi in občasno lahko privedejo celo do smrti enega izmed samcev. Dogaja se celo, da samci, ponavadi vsaj dva skupaj, ugrabijo samico in jo prisilijo, da se z njimi pari. To je dokaj pogost pojav pri delfinih, kar nakazuje na njihovo divjo plat, čeprav se na videz zdi, da je nimajo.

ŽIVLJENJE POD VODO

Kljub temu, da morajo vsi kiti dihati zrak, dolgo časa zdržijo pod vodo. Največji zobati kit glavač (Physeter macrocephalus) lahko zdrži pod vodo celo do 90 minut.

Življenje v vodnih globinah kitom omogoča več prilagoditev. Prva je, da se jim srčni utrip pod vodo zmanjša za polovico. Prav tako vodni pritisk porine kri iz obrobnih žil v notranjost organizma, kar omogoča, da so notranji (tarčni) organi dobro prekrvavljeni. Pritisk tudi potisne zrak iz pljuč v sapnik in nosne poti, da se zmanjša možnost dekompresijske bolezni, ko se dvigajo na površje.  Nekateri kiti, predvsem vosati, lovijo v velikih globinah.

Zaradi prilagoditev dihanja pod vodo vidimo tudi pogosto veličastne izdihe ob prihodu na vodno površino.  Ko kit doseže površino, odpre strčnico in zrak se pod velikim pritiskom sprosti v oblak kondenzirane vode (vodne meglice), pomešane z oljnimi kapljicami.